Ko presežemo ujetost, ki smo si jo ustvarili sami

Sonce je tako prijetno vabljivo, vetrič tako nežno božajoč in pomirjujoč, zvoki narave pa tako živi! Mati Narava vedno dela svoje – ne glede na okoliščine, velike ali majhne. Je popolnoma in brez opravičevanja to, kar je. Nič je ne ustavi in noben dogodek, velik ali majhen, je ne ovira, da se izrazi. Drevesa se ne trudijo tekmovati s travo, in trava ne skuša zapustiti zemlje. Veter ni plašen ali prestrašen, da bi pihal s svojo polno močjo. Ne zadržuje se zaradi tega, kar dela sonce. In kaj dela sonce? Neprestano sije, izraža svoje tople žarke in osvetljuje svet. Nihče od njih ne tekmuje ali se primerja z drugim. Vse se združi v eno radostno, usklajeno plesno gibanje, tok in cikel. Vsak element pozna svojo vlogo in vsi prispevajo 100 % v harmoniji. Ob tej čudoviti pokrajini okoli nas – kje smo mi, ljudje, zašli? Začeli smo se namreč gledati kot ločene, kot različne – in potem smo se začeli obremenjevati s temi razlikami. Pozabili smo počastiti svoj edinstven izraz in ostati hvaležni za to, kar imamo. Namesto tega smo začeli primerjati – ne le to, kar imajo drugi, ampak tudi to, kaj delajo ali česa ne delajo. Naša pozornost se je premaknila iz nas navzven, na zunanje. In kadar je naš fokus zunaj nas, nikoli ne bomo postali celoviti, nikoli ne bomo izkusili resnične sreče in nikoli ne bomo občutili izpolnjenosti. Vedno bomo imeli občutek, da nekaj manjka. In to, kar manjka, je nekaj zelo velikega. To smo mi. To sem jaz, in to si ti. In najdemo se lahko le znotraj sebe. Samo biti moraš TI. In to je več kot DOVOLJ. To je notranje delo. To je vsakodnevna praksa. In to je najlepše in najbolj dragoceno darilo, ki ga lahko daš sebi — in človeštvu. Tako se naučimo sobivati in dvigovati vibracijo planeta.