Mojstrstvo v praksi
Ester Prajs • 7. september 2025
Lahko preučujemo knjige, teorije, vedenja in celo telesno govorico ljudi. Vse to nam daje vpogled v zunanji svet in njegove zakonitosti. A pravo mojstrstvo se začne šele takrat, ko obvladamo svoje notranje odzive in se ne pustimo več voditi hrupu zunaj nas.
Mojstrstvo ni v tem, da poznamo vse, kar se dogaja okoli nas. Mojstrstvo je v tem, da razumemo svoj notranji prostor. Da znamo v sebi ustvariti jasnost, mir in stabilnost, ne glede na to, kako burno je okolje.
Ko stabiliziramo svoje notranje polje, zunanji kaos ne more več postati naša resničnost. Takrat se sprožilci ne dotaknejo več našega jedra, ker vemo, da nas ne definirajo zunanje okoliščine, ampak naš zavesten odziv nanje.
Tudi v mojem življenju je bilo veliko trenutkov, ko so bili sprožilci vsakodnevni in intenzivni. Prav ti izzivi pa so me vodili v to, da sem znova in znova preverjala, kje je moj notranji mir in kje še vedno reagiram iz starih vzorcev. Okolje, v katerem sem delovala, je bilo idealen prostor za preizkušanje notranje zrelosti – in prav tam sem spoznala, da je mojstrstvo nekaj, kar se gradi v praksi, ne v teoriji.
Pravo mojstrstvo se torej ne meri po tem, koliko znanja imamo, ampak po tem, kako globoko ostajamo povezani s sabo in kako zavestno ustvarjamo svojo izkušnjo – ne glede na okoliščine.
Veliko vodij se zanaša na motivacijo – svojo ali ekipno. Težava je preprosta: motivacija ni zanesljiva. Niha glede na razpoloženje, energijo in zunanje pritiske. Vodenje pa zahteva notranjo stabilnost. Ko je vodja notranje postavljen, ne deluje iz pritiska, temveč iz jasnosti. Odločitve so mirne in dosledne – tudi takrat, ko je pritisk največji. Motivacija deluje skozi napor. Več osebnega angažmaja, več priganjanja. Kratkoročno lahko deluje. Dolgoročno pa izčrpava vodjo in ekipo. Notranja koherenca ustvari zaupanje in učinkovito izvedbo. Ciljev ni treba nenehno loviti. Ko je vodja notranje stabilen, se rezultati začnejo sestavljati sami. Stabilnost vodje določa hitrost in kakovost izvedbe.
Niso prostor pritiska, dolžnosti ali občutka, da moramo ustreči vsem. Njihov namen je bil vedno preprost: da se ustavimo in se ponovno povežemo – najprej s seboj, potem z drugimi. Ko smo v stiku s seboj, so odnosi lažji. Ko tega stika ni, postanejo srečanja naporna, bližina pa hitro zamenja pritisk. Ni nam treba biti popolni ali boljši. Dovolj je, da smo notranje poravnani in iskreni do sebe. Iz tega prostora pride več miru, več topline in več jasnosti – brez napora. Prava povezanost ne pomeni, da se prilagodimo ali izgubimo sebe. Pomeni, da ostanemo to, kar smo in se srečamo tam, kjer je resnično. Takrat prazniki ne jemljejo energije. Takrat nas napolnijo.
Večina ljudi misli, da se način preživetja konča, ko zaslužimo dovolj denarja. Nikakor. Pokaže se zgolj v bolj prefinjenih oblikah: stalni pritisk, pretirano razmišljanje, garanje zato, da se počutimo varno, doseganje ciljev brez občutka, da smo kamorkoli zares prispeli. Morda ne gre za izgorelost, temveč za delovanje iz zastarele notranje nastavitve, zaradi katere naš živčni sistem verjame, da se še vedno borimo za preživetje. Ko spremenimo notranjo koherenco, iz katere sprejemamo odločitve, se vse reorganizira: pritisk zamenja jasnost, priložnosti se začnejo odpirati, telo se regenerira, uspeh pa postane čist – ne več plačan z notranjo ceno. Iz načina preživetja ne pridemo z več discipline ali več strategije, temveč z notranjo koherenco.
Pozdravljeni, vstopamo v tisti del leta, ki ga večina razume kot čas intenzivnih dogodkov, potrošnje, druženja in nenehnega »biti na voljo«. Pa vendar je narava v tem trenutku v popolnoma nasprotnem stanju. Ni šans, da bi našli medveda, ki organizira zabavo. Ni živali, ki bi zbirale svetlobo, dražljaje in hrup. Vse je v umiku, počitku, notranjem urejanju. To ni lenoba. To je inteligenca narave, ki razume, da resnična rast zahteva temen, tih in počasen prostor . Ljudje smo del tega cikla – le tempo sodobnega življenja nas je odmaknil od njegove logike. Kje je decembrski ritem narobe obrnjen? Ob koncu leta nas okolje usmerja v več druženja, aktivnosti in porabe energije, kot jih realno zmoremo. Vse to se dogaja v času, ko naše telo, naš živčni sistem in naši notranji ritmi naravno želijo manj dražljajev in več miru, tišine, notranje uskladitve . Zato toliko ljudi decembra: pregori, se izprazni, se čustveno sesuje, zboli, ali pa novo leto začne brez volje in brez jasnosti. Ne zato, ker bi bili šibki. Temveč zato, ker delujemo proti lastnemu naravnemu ritmu , v času, ko bi morali počivati. Kaj se v tem obdobju zares dogaja? Konec leta je naravno čas, da se ustavimo, pregledamo, kaj smo nosili s seboj, in se razbremenimo tistega, kar ni več potrebno. To ni čas, da dodajamo nove obveznosti, temveč da naredimo prostor, da lahko naslednje leto začnemo bolj počasi in bolj zavestno. Tako kot seme potrebuje temo, da razvije novo obliko, tudi človek potrebuje obdobje umika, da lahko v novem letu deluje iz jasnosti. Sistemi in marketinški interesi tega obdobja ne spodbujajo umirjenosti – ker je utrujenega, razpršenega človeka lažje voditi kot pa mu omogočiti, da deluje avtonomno. Kako izstopiti iz decembrskega programa? Nekaj konkretnih smernic: namesto polnega urnika izberi zavestne in kakovostne stike, zmanjšaj dražljaje – hrana, alkohol, hrup, ekrani, dovoli si počasnost, brez opravičevanja, pojdi ven v naravo – mraz prizemlji in stabilizira, poslušaj telo – ko zmanjka moči, je to informacija, ne napaka, zaključi stvari, ki te obremenjujejo – mentalno, čustveno, organizacijsko, ne odpiraj novih projektov samo zato, ker je »čas«, jasno prepoznaj, kaj lahko spustiš – navade, obveznosti, odnose ali načine delovanja, ki ti jemljejo energijo. Tvoja moč ni v forsiranju, ampak v jasnih mejah. Sveti dnevi, ne cirkus Obstaja del decembra, ki nosi resnično kvaliteto: dnevi okoli zimskega solsticija, čas z družino, tihe geste pozornosti, toplina doma, počasnost. To ni hrup. To je ritem povezanosti . Vprašanja za razmislek Kaj se je letos v tebi izteklo do konca? Česa ne želiš več nositi naprej? Kaj kliče k umiku, ne k akciji? Kateri aspekt življenja potrebuje prostor, da se umiri? Zaključek Naj bo ta mesec manj o dokazovanju in več o prisotnosti. Manj o hrupu in več o stiku s sabo. Manj o obveznostih in več o resnici. Mi nismo zunaj narave. Smo njen del. In narava natančno ve, kdaj od nas zahteva svetlobo in kdaj zahteva temo. Ta čas je za končevanje, urejanje in obnovo , da bo naslednje leto temeljilo na jasnosti, ne na izčrpanosti.