Življenjski namen

Problem ni v uspehu. Problem je, da smo verjeli, da nas bo rešil. Delali smo, gradili in dosegali. Ustvarjali smo kariere, posle, ugled in rezultate. Dosegali smo cilje, o katerih smo nekoč sanjali. Pa vendar se je pri mnogih pojavilo isto spoznanje: Nekaj še vedno manjka. Za trenutek pride zadovoljstvo. Potem se vrne isti nemir. Ista tiha praznina v ozadju. Ne zato, ker bi bilo z nami nekaj narobe. Temveč zato, ker smo ves čas merili, kaj pridobivamo, nismo pa merili, kaj ob tem izgubljamo. Merili smo uspehe, dosežke in rezultate. Nismo pa merili svoje življenjske energije. Nismo merili, kako daleč smo se oddaljili od sebe. Nismo merili cene, ki so jo plačevali naši odnosi, naše zdravje, naš notranji mir in naša prisotnost. Nekje na poti smo začeli verjeti, da bomo sebe našli na vrhu naslednje gore. Toda sebe ne najdemo na vrhu. Sebe najdemo v trenutku, ko se nehamo odrekati sebi. Morda vprašanje ni več: Kaj moramo še doseči? Temveč je pravo vprašanje: Čemu se moramo nehati odpovedovati, da bomo lahko končno živeli kot to, kar v resnici smo?

Reguliran živčni sistem ni več zgolj tema osebnega razvoja in mehkih veščin. Postaja ena ključnih kompetenc sodobnega odločanja in vodenja. V okoljih visoke odgovornosti in stalne mentalne obremenitve pogosto govorimo o strategijah, rezultatih in učinkovitosti. Precej manj pa o notranjem stanju človeka, iz katerega vse to nastaja. A prav tam se začne razlika. Ko je živčni sistem dlje časa v stresnem odzivu, se ne spremeni le naše počutje. Spremenijo se kakovost presoje, komunikacija, odnosi in dolgoročna vzdržnost delovanja. Pod pritiskom človek pogosto ne reagira iz jasnosti, ampak iz notranjega preživetvenega mehanizma; z notranjo regulacijo pa se začne vračati nekaj, kar v današnjem času postaja vse redkejše - mentalna jasnost. Iz nje pridejo bolj premišljene odločitve, stabilnejša komunikacija, več psihološke varnosti in sposobnost ohraniti fokus tudi v kompleksnih situacijah. In ker se živčni sistemi med ljudmi ves čas prenašajo, stanje posameznika vedno postane tudi del kulture prostora, v katerem deluje. Zato vedno bolj verjamem, da prihodnost vrhunskega vodenja ne bo temeljila zgolj na inteligenci, kompetencah in strategiji, temveč tudi na sposobnosti notranje regulacije - ostati notranje stabilen tudi takrat, ko okoliščine to niso.

Veliko ljudi misli, da težko postavljajo meje zaradi pomanjkanja samozavesti. Pa ne gre za to. V ozadju je pogosto veliko bolj subtilen mehanizem. Človek še preden odgovori, v sebi že zazna možnost konflikta, razočaranja, izgube povezanosti. In telo se na to odzove. Zato izrečeni “da” pogosto ni izraz resnične odločitve, ampak notranjega občutka varnosti. To opažam tudi pri zelo sposobnih, odgovornih in uspešnih ljudeh. Navzven delujejo odločno, a hkrati zelo težko razočarajo druge, postavijo mejo ali izberejo sebe brez občutka krivde. Ne zato, ker bi bili šibki. Temveč zato, ker njihov živčni sistem zavrnitev še vedno doživlja kot nevarnost. Pravi premik se zgodi, ko človek meje ne postavlja več iz strahu ali krivde, ampak iz notranje jasnosti. Ko človek ne potrebuje več razlage, zakaj nečesa ne zmore. In lahko mirno reče: “To mi je pomembno. A tega ne morem.” Brez občutka, da zaradi tega izgublja odnos. Morda prava zrelost ni v tem, kako pogosto znamo reči “da” - ampak kako mirno zmoremo reči “ne”.