Kako ostati v ravnovesju, ko svet preizkuša?

Kje v življenju še vedno “igramo” uspeh Noč čarovnic je mimo. Zakaj torej še vedno nosimo svojo masko identitete? Od kostumskih zabav do korporativnih hodnikov — večina ljudi ne nosi več bleščic, temveč maske njihovih vlog, pričakovanj drugih in strahu, da ne bi bili dovolj. Na dan Halloweena so povsod domiselni, zapeljivi in divji kostumi. Za eno noč so vsi svobodni. Zalotila sem se, da sem na ta dan razmišljala: kaj pa če že vemo, kdo smo, a si tega ne dovolimo živeti vsak dan? Ko maska identitete pade, se ne razkrije praznina, ampak naša resnica, ki nikoli ni potrebovala preobleke. To vidimo povsod — na festivalih, v podjetjih, v vsakdanjem življenju. Ljudje, ki za en dan zasijejo v svobodi, a že naslednji trenutek znova zagrabijo masko “uspeha”. Ne zato, ker niso prebujeni, ampak ker svoboda za en dan ni dovolj v svetu, ki nas uči, da moramo maske nositi vse druge dni v letu. A svoboda ni trenutek ekstaze. Je spomin na to, kdo smo, ko maska odpade.

Kaj pa, če naslednja evolucija bogastva ne pomeni več — temveč drugače? Ali je uspeh, ki nas stane zdravja, odnosov ali notranjega miru, res uspeh? Ustvaril si veliko, a v tebi ostaja hrepenenje po izpolnjenosti, ki traja? Razširil si svoj vpliv, a želiš to početi brez izgube sebe? Čutiš, da te kliče nekaj večjega? Kaj pa, če nam ne manjka denar — ampak uglašenost? Tista tiha notranja harmonija, iz katere vse nastaja. Uspeh brez notranje skladnosti ne prinaša miru. Ko se zunanja rast uglašuje z notranjim mirom, postane trajna. Morda je čas za novo poglavje — pretvoriti uspeh v skladnost in bogastvo v srečo, ki traja. To ni več tekma za več. To je nova zavest. Usklajenost je novo bogastvo. Iz nje se rodi resnično življenje.

Sonce je tako prijetno vabljivo, vetrič tako nežno božajoč in pomirjujoč, zvoki narave pa tako živi! Mati Narava vedno dela svoje – ne glede na okoliščine, velike ali majhne. Je popolnoma in brez opravičevanja to, kar je. Nič je ne ustavi in noben dogodek, velik ali majhen, je ne ovira, da se izrazi. Drevesa se ne trudijo tekmovati s travo, in trava ne skuša zapustiti zemlje. Veter ni plašen ali prestrašen, da bi pihal s svojo polno močjo. Ne zadržuje se zaradi tega, kar dela sonce. In kaj dela sonce? Neprestano sije, izraža svoje tople žarke in osvetljuje svet. Nihče od njih ne tekmuje ali se primerja z drugim. Vse se združi v eno radostno, usklajeno plesno gibanje, tok in cikel. Vsak element pozna svojo vlogo in vsi prispevajo 100 % v harmoniji. Ob tej čudoviti pokrajini okoli nas – kje smo mi, ljudje, zašli? Začeli smo se namreč gledati kot ločene, kot različne – in potem smo se začeli obremenjevati s temi razlikami. Pozabili smo počastiti svoj edinstven izraz in ostati hvaležni za to, kar imamo. Namesto tega smo začeli primerjati – ne le to, kar imajo drugi, ampak tudi to, kaj delajo ali česa ne delajo. Naša pozornost se je premaknila iz nas navzven, na zunanje. In kadar je naš fokus zunaj nas, nikoli ne bomo postali celoviti, nikoli ne bomo izkusili resnične sreče in nikoli ne bomo občutili izpolnjenosti. Vedno bomo imeli občutek, da nekaj manjka. In to, kar manjka, je nekaj zelo velikega. To smo mi. To sem jaz, in to si ti. In najdemo se lahko le znotraj sebe. Samo biti moraš TI. In to je več kot DOVOLJ. To je notranje delo. To je vsakodnevna praksa. In to je najlepše in najbolj dragoceno darilo, ki ga lahko daš sebi — in človeštvu. Tako se naučimo sobivati in dvigovati vibracijo planeta.