Uspel/a si. Dokazal/a si. Preživel/a si.
A kje si v tem ti?
Vodje pogosto nosijo na ramenih več, kot se zdi navzven. Odločitve, odgovornost, rezultati – vse to zahteva svojo ceno. In ko se luči ugasnejo, ko se ekipa razide, ko se uspehi obeležijo … ostane tihi trenutek. Trenutek, ko se vprašaš: »A kje sem v tem jaz?«
Dosegli smo marsikaj. Dokazali smo, da zmoremo. Preživeli smo pritiske, preizkušnje, zahtevne naloge. Toda potrditev, ki pride od zunaj, je redko dovolj. Če v tem procesu izgubimo stik s sabo, potem uspeh ne more prinesti resničnega občutka izpolnjenosti.
Stres, praznina in utrujenost niso zgolj sopotniki vodenja – so klic. Klic, da se ustavimo in se spomnimo, da voditeljstvo ni le odgovornost navzven, temveč najprej odgovornost do sebe.
Ko vodja spozna, da se pravo vodenje začne s stikom s seboj, se nekaj premakne. Takrat voditeljstvo ni več tekma s časom, ljudmi ali cilji. Postane prostor notranje jasnosti. Postane umetnost ravnovesja – med odločnostjo in mehkobo, med močjo in nežnostjo, med odgovornostjo in svobodo.
Resnična moč vodje ni v tem, koliko lahko prenese, temveč v tem, koliko zna poskrbeti za svojo notranjo stabilnost.
Ne gre za to, da se nikoli ne zrušiš – gre za to, da veš, kako se ponovno postaviti.
Ne gre za to, da imaš odgovor na vse – gre za to, da zaupaš procesu, tudi ko ne vidiš naslednjega koraka.
Vodja je kot drevo – ukoreninjen vase, a z vejami, ki segajo navzven. Le kadar korenine črpajo moč, lahko krošnja daje senco, zavetje in sadove drugim. Tako je tudi z voditeljstvom: najprej stik s seboj, nato soustvarjanje z ljudmi.
Naloga vodje ni le v tem, da dosega cilje, temveč da drži prostor za ljudi. Da ostane jasen in stabilen, ko je okoli njega hrup. Da zna usmerjati, ne iz izčrpanosti, temveč iz notranje moči.
Prava moč vodje se rodi takrat, ko notranja stabilnost postane temelj, iz katerega raste odgovornost za druge in svet, ki ga skupaj soustvarjamo.
