Ali se staramo zaradi časa – ali zaradi nečesa globljega?

Pozdravljeni, vstopamo v tisti del leta, ki ga večina razume kot čas intenzivnih dogodkov, potrošnje, druženja in nenehnega »biti na voljo«. Pa vendar je narava v tem trenutku v popolnoma nasprotnem stanju. Ni šans, da bi našli medveda, ki organizira zabavo. Ni živali, ki bi zbirale svetlobo, dražljaje in hrup. Vse je v umiku, počitku, notranjem urejanju. To ni lenoba. To je inteligenca narave, ki razume, da resnična rast zahteva temen, tih in počasen prostor . Ljudje smo del tega cikla – le tempo sodobnega življenja nas je odmaknil od njegove logike. Kje je decembrski ritem narobe obrnjen? Ob koncu leta nas okolje usmerja v več druženja, aktivnosti in porabe energije, kot jih realno zmoremo. Vse to se dogaja v času, ko naše telo, naš živčni sistem in naši notranji ritmi naravno želijo manj dražljajev in več miru, tišine, notranje uskladitve . Zato toliko ljudi decembra: pregori, se izprazni, se čustveno sesuje, zboli, ali pa novo leto začne brez volje in brez jasnosti. Ne zato, ker bi bili šibki. Temveč zato, ker delujemo proti lastnemu naravnemu ritmu , v času, ko bi morali počivati. Kaj se v tem obdobju zares dogaja? Konec leta je naravno čas, da se ustavimo, pregledamo, kaj smo nosili s seboj, in se razbremenimo tistega, kar ni več potrebno. To ni čas, da dodajamo nove obveznosti, temveč da naredimo prostor, da lahko naslednje leto začnemo bolj počasi in bolj zavestno. Tako kot seme potrebuje temo, da razvije novo obliko, tudi človek potrebuje obdobje umika, da lahko v novem letu deluje iz jasnosti. Sistemi in marketinški interesi tega obdobja ne spodbujajo umirjenosti – ker je utrujenega, razpršenega človeka lažje voditi kot pa mu omogočiti, da deluje avtonomno. Kako izstopiti iz decembrskega programa? Nekaj konkretnih smernic: namesto polnega urnika izberi zavestne in kakovostne stike, zmanjšaj dražljaje – hrana, alkohol, hrup, ekrani, dovoli si počasnost, brez opravičevanja, pojdi ven v naravo – mraz prizemlji in stabilizira, poslušaj telo – ko zmanjka moči, je to informacija, ne napaka, zaključi stvari, ki te obremenjujejo – mentalno, čustveno, organizacijsko, ne odpiraj novih projektov samo zato, ker je »čas«, jasno prepoznaj, kaj lahko spustiš – navade, obveznosti, odnose ali načine delovanja, ki ti jemljejo energijo. Tvoja moč ni v forsiranju, ampak v jasnih mejah. Sveti dnevi, ne cirkus Obstaja del decembra, ki nosi resnično kvaliteto: dnevi okoli zimskega solsticija, čas z družino, tihe geste pozornosti, toplina doma, počasnost. To ni hrup. To je ritem povezanosti . Vprašanja za razmislek Kaj se je letos v tebi izteklo do konca? Česa ne želiš več nositi naprej? Kaj kliče k umiku, ne k akciji? Kateri aspekt življenja potrebuje prostor, da se umiri? Zaključek Naj bo ta mesec manj o dokazovanju in več o prisotnosti. Manj o hrupu in več o stiku s sabo. Manj o obveznostih in več o resnici. Mi nismo zunaj narave. Smo njen del. In narava natančno ve, kdaj od nas zahteva svetlobo in kdaj zahteva temo. Ta čas je za končevanje, urejanje in obnovo , da bo naslednje leto temeljilo na jasnosti, ne na izčrpanosti.

Kje v življenju še vedno “igramo” uspeh Noč čarovnic je mimo. Zakaj torej še vedno nosimo svojo masko identitete? Od kostumskih zabav do korporativnih hodnikov — večina ljudi ne nosi več bleščic, temveč maske njihovih vlog, pričakovanj drugih in strahu, da ne bi bili dovolj. Na dan Halloweena so povsod domiselni, zapeljivi in divji kostumi. Za eno noč so vsi svobodni. Zalotila sem se, da sem na ta dan razmišljala: kaj pa če že vemo, kdo smo, a si tega ne dovolimo živeti vsak dan? Ko maska identitete pade, se ne razkrije praznina, ampak naša resnica, ki nikoli ni potrebovala preobleke. To vidimo povsod — na festivalih, v podjetjih, v vsakdanjem življenju. Ljudje, ki za en dan zasijejo v svobodi, a že naslednji trenutek znova zagrabijo masko “uspeha”. Ne zato, ker niso prebujeni, ampak ker svoboda za en dan ni dovolj v svetu, ki nas uči, da moramo maske nositi vse druge dni v letu. A svoboda ni trenutek ekstaze. Je spomin na to, kdo smo, ko maska odpade.

Svet je danes glasen in utripa v ritmu, ki mu je težko slediti. Vsak zvok, vsak zaslon, vsak dražljaj nas potegne stran — od tihega prostora v nas, kjer smo resnično doma. Modrost se ne pojavi po naključju. Pride, ko ji naredimo prostor. Notranja tišina ni razkošje — je srečanje s seboj. Deset minut zjutraj, še preden gremo v svet. Kratek sprehod brez telefona. Tiha glasba ali meditacija namesto ekrana. To niso izhodi iz sveta — to so vrata v prisotnost. Ko se redno vračamo k sebi, um umolkne, srce spregovori , in ideje pridejo same. Ne iščemo več odgovorov zunaj – v tišini jih zaslišimo v sebi. Trije preprosti načini, kako se vrniti vase 1. Jutranja tišina Preden svet spregovori, vdihnimo mir. Brez telefona, brez novic. Samo dih, prisotnost in namera za dan, ki prihaja. 2. Opoldanski premor Za nekaj minut zapremo oči. Globok vdih za štiri: mir vstopa vame. Še daljši izdih za šest: napetosti odhajajo. Le nekaj minut takega dihanja lahko spremeni cel dan. 3. Večerni trenutek hvaležnosti Pred spanjem naštejmo deset stvari, za katere smo hvaležni. Ena ura pred spanjem — brez naprav. Zadnjih deset minut — le pozitivne misli. Naj naša podzavest ponoči nadaljuje tam, kjer smo se ustavili. Tišina ni prazna — v njej se stvari razjasnijo. V njej najdemo smer, ki je prava za nas.